Blaženi Monaljd Koperski, reda manjših bratov. 
Kaj je pa to? Nov svetnik, in celó v Kopru? Da, nov za mnoge, skoraj za vse bravce »Cvetja«, ali sam po sebi jako star svet sin sv. Frančiška, o keterem kaj izvedeti bo gotovo mikalo posebno naše tretjerednike okoličane, saj so oni od leta 1904 lehko večkrat videli za porcijunkuljo odkrite, drugači pa blizu oltarja brezmadežnega Spočetja pokrite ostanke tega blaženega v cerkvi sv. Ane. 
O bl. Monaljdu je nam sicer do zdaj še mnogo neznanega, tako da za gotovo ne vemo, kedaj in kje se je rodil. Mnogi pisatelji isterski in daljmatinski pišejo, da je bil koperčan ali pa piranec. Ali, akoravno bi se to rado za gotovo vedelo, vender ni prevelika škoda, če se ne. Gotovo je pa, da je bl. Monaljd živel v 13. stoletju v veliki svetosti, ter bil provincijalj starodavne daljmatinske provincije, ki se je do leta 1393 imenovala »provincija Slavonije«, ter da je vmerl v Kopru, v samostanu sv. Frančiška, okolu leta 1280. 
Najstariši spisi, ki pričajo o bl. Monaljdu, kaker n. pr. rokopis (Codex oxon. miscell. 526) spisan od leta 1384-1385 v Trogiru (Traù) in Jernej Pizanski, sloveči frančiškanski zgodovinar 14. stoletja, imenujejo našega Monaljda s častjo ko učenjaka, in Koper ko kraj, kjer počiva njegovo truplo. Vže po teh dokumentih vemo, da je bil učen doktor cerkvenega prava. 
Ali nad vse stare spise dragocenjeno je pričanje slovečega frančiškana P. Petra od Janeza Olivija, keteri se v svojem delu: »Defensi«, spisanem leta 1285 spominja bl. Monaljda s temi besedami: »Brat Monaljd, ki je bil svet brat in minister v našem Redu« ... Torej svetnik in provincijalj! P. Oliviju, čiger viharno življenje v obrambo pravega duha sv. Frančiška v redu ni tu kraj opisavati, ne piše nič o učenosti bl. Monaljda; vender pa omenja njegovo učeno »Summo«, ketera nam je še lepo ohranjena v več rokopisih v knjižnici sv. Antona v Padovi. Eden teh dragocenih rokopisov je bil spisan, kaker dokazuje podpis prepisatelja, Bonaventure iz Verone, leta 1293. Ako bi kak učen bravec kedaj šel v Padovo k sv. Antonu, in poprašal po rokopisih »Summe« bl. Monaljda, bi mu jih gotovo pokazali. 
Iz tega sledi torej, da je bl. Monaljd v 13. stol. slovel ko svetnik in učenjak. 
Da je bil svet redovnik, nam pričajo ohranjeni njegovi ostanki. Ali prej ko o njih kaj napišem, moram povedati, da je bil v Kopru frančiškanski samostan vže leta 1260 (Naldini Corografia 1700), in v tem samostanu je vmerl v sluhu svetosti naš bl. Monaljd. V 14. ali 15. stoletju je pa tudi v tem samostanu opešal duh sv. Frančiška, posebno glede vboštva; prebivali so noter minoriti, ki so kesneje, posebno v 16. stol. od raznih papežev glede sv. vboštva prejeli poterjenje mnogih polajšanj. Vender so v svoji cerkvi »sv. Frančiška«, kjer je zdaj učiteljišče, s častjo hranili telesne ostanke bl. Monaljda do leta 1806. 
Koperski škof Naldini piše leta 1700, glede teh ostankov, da se hranijo v kapelici sv. Marije Magdalene v cerkvi minoritov, in sicer v krasno izdelanem zaboju, z napisom: »Tu počivajo kosti bl. P. Monaljda iz Reda M. B.« V ta novi zaboj so jih preložili iz kamnenega groba leta 1617. Mej letom je zaboj ostal v zidu, dne 1. in 2. avgusta vsako leto so pa ostanke odkrite izpostavljali javnemu češčenju vernih. Da je to trajalo do leta 1806, ko je Napoleon I. mej drugimi samostani v Kopru zaperl tudi samostan sv. Frančiška, se ne more dvojiti, saj bi drugače sv. ostankov ne bilo več. Sicer pa ni davno, kar je pisavcu teh verst dobro znan koperski mizar, tretjerednik, pravil, da se je enkrat ko otrok hvalil svoji stari materi, da je mej drugim v družini, kjer so hranili takrat te sv. ostanke, tudi to skrinjico videl, ona pa, jako stara, mu je odgovorila: »Oh, kaj mi pripoveduješ o tej skrinjici, saj sem jo jaz tolikokrat videla in poljubila v nekdanji cerkvi sv. Frančiška!« 
Patri minoriti so pred odhodom izročili mej drugim tudi skrinjico sv. ostankov nunam sv. Klare; ali ko so francozi malo kesneje spodili tudi klarisinje, ste dve nuni iz žlahtne družine Gravisi vzeli sabo v rojstno hišo več umetnih reči in tudi skrinjico svetih ostankov bl. Monaljda. Po njijuni smerti je prišlo njih posestvo v druge roke, ob enem tudi sv. ostanki. Proti koncu prejšnjega stoletja se je skrinjica izročila veliki, negdanji škofijski cerkvi v Kopru, kjer pa ne samo ni bila v obenem češčenju, temuč enkrat celo v nevarnosti, da se zakoplje na pokopališču; tako je vsaj pred več leti pisavec teh verst slišal od zanesljive osebe. 
V frančiškanskem samostanu sv. Ane se je zadnja leta večkrat govorilo o teh svetih ostankih ter želelo, da bi prišli zopet v čast in sicer v njih tudi stari samostan. (Samostan sv. Ane se je zidal za observante takratne daljmatinske kustodije leta 1492). Tej pobožni želji se je vstreglo. Preblagi rajni škof Andrej Štrk so z odlokom od dne 25. marcija leta 1901 dovolili, da skrinjico koperski kapitelj izroči cerkvi sv. Ane, kar se je tudi precej zgodilo. 
Ali, žalibog, sv. ostanki so se smeli deti le v samostansko notranjo kapelico, nikaker pa ne v cerkev! 
Veselje imeti pri sebi te starodavne svetinje je bilo veliko, ali ne popolno! 
Komaj čez dobra tri leta, in sicer dne 24. junija 1904, se je posrečilo, da so sedanji milost, g. škof Dr. Nagl po cerkvenih postavah pregledali sv. kosti, ter jim poterdili javno češčenje, ketero so imele do leta 1806. 
V nedeljo dne 1. avgusta leta 1904, so se zopet, skoraj čez 100 let, postavili sv. ostanki v cerkev v veliko veselje samostanske družine in pobožnega ljudstva, ketero je pazljivo poslušalo govor pokojn. kanonika župnika Bonifacija. Od takrat se vsako leto ob tej priliki izpostavljajo, v skrinjici leta 1617, ketera se pa se svilenimi rutami ovije, ker je od zunaj jako nečedna; saj je stara skoraj 300 let! Bog daj, da bi cerkvene oblasti začele skerbeti za popolno cerkveno proslavljenje, (vsaj v cerkvi sv. Ane) tega nekedaj slovečega učenjaka in svetnika, čiger telesni ostanki so skoraj sto let bili v veliki nevarnosti. Gdor premišljuje, kako so zopet prišli iz teme na svitlo, sme upati, da ne bo prešlo mnogo, in bl. Monald Koperski bo dosegel čast »oltarjev« — in naši ljudje bodo z velikim zaupanjem hodili molit na njegov grob. (Gdor bi rad izvedel kaj več o vsem tem, naj pogleda v »Archivum franciscanum«, annus I. fasc. II. et III. 1908.) 

Drobtinice. 
Vdaj se Bogu! 
Ako si bolan, se popolnoma izročiš zdravniku, keteri je le človek. Njemu pustiš, da te reže, žge, veže! Ako pa gre za tvojo dušo, nočeš, da bi ž njo delal večni Bog, kar on ve, da je za te dobro! Zdravniku si ne upaš reči, da te naj zdravi na ta ali oni način, prederzneš se pa predpisati Bogu, na kak način naj te pripelje do zveličanja! 
Pravljica... ali kaj? 
Neka nevesta je jako gerdo postopala sè svojim tastom. Zmirom je na nj vpila, zmirom proti njemu slabo govorila; naposled je zahtevala, da se ga spodi od hiše. Vbogi, sivi starček se raji kaker bi se ž njo prepiral, loči mirno od svojega domú. Jokaje naprosi gospodarja, da bi mu dal plahto, s ketero bi se obvaroval mraza. Ali ko razkačena nevesta to sliši, zaerjovi: Kar je pri hiši, naj pri hiši ostane! Sin je bil pa vender bolj vsmiljenega serca kaker njegova žena. On zapove svojemu malemu sinku, naj gre po plahto za starega očeta. Deček sluša, gre po plahto in jo prereže na dva kosa, ter da polovico staremu očetu, polovico pa materi rekoč: »Nate mati, pol plahte, da se boste ž njo ogernila, ko bo tudi vas vaša nevesta, enkrat moja žena, preganjala«. 
Na te ojstre besede se je hudobna ženska prestrašila in tudi spametila, tako da je šla odpuščanja prosit tasta, ter je za naprej jako lepo ž njim ravnala. 
Dà, s kakeršno mero boste merili, s tako se vam bo vernilo. Sv. Luk. 6. 38. Kaker vi zdaj svojih starišev ne slušate, tudi vas vaši otroci ne bodo slušali. 
Kaker vi zdaj svojim starišem ne daste, kar jim gre, tako boste tudi vi od vaših otrok terpeli pomanjkanje. 
Kaker vi svojim starišem smert želite, tako jo bodo vam vaši otroci želeli in komaj čakali da se vas iznebijo. 
Jako tolažljivo. 
Angelj varih ne zapusti človeka, tudi ako je še tako velik grešnik in se človek proti njemu, koliker more, izkazuje nehvaležnega. 
In zakaj ? Ker tudi hudobni duh ne pusti v miru še tako pobožnega, pravičnega človeka. Tacega on celo toliko bolj nadleguje. 
No, srečni mi, ker v koliker veči nevarnosti pogubljenja smo, toliko bolj skerbijo za nas naši angelji varihi. 
»Blagoslovljeni kelih«. 
Vdajmo se v voljo božjo v vsaki nadlogi in britkosti, ker one so »blagoslovljeni kelih«, iz keterega je Bog dajal piti vsacemu svetniku. 
Le pogumno naprej! 
Ako te posvetni ljudje zasmehujejo, je dobro znamenje. Ako bi te taki hvalili, ki ne hvalijo druzega kaker, kar ni hvale vredno, bi bilo slabo za te. 
Pobožni ljudje ne smejo živeti po volji posvetnjakov. 
Kaj boš morda opustil dobro delo, zato ker ni to po volji posvetnih ljudi? 
Sicer pa, gdo je dal njim oblast tebi vkazavati, tebi zapovedi dajati? 
Kaj si ti njihov podložnik? Kaj, si jim kaj dolžan? 
Kaj se bojiš, da te pripravijo ob dobro ime ljudje brez dobrega glasu? 
Torej pogumno naprej po dobri poti! 
Še nekaj! 
Rad moliš, rad hodiš k sv. maši, večkrat pristopiš k spovedi in k sv. obhajilu, vpisan si celo v tretji red ... in morda te svet ... ne svet, temuč slabi 1judje, zasmehujejo, morda se iz tebe norca delajo itd. Ali te bo to ostrašilo? 
In takim ljudem se boš bal zameriti? S takimi ljudmi se se boš ti bratil? Zavoljo grešnega sveta se boš ti odpovedal Kristusu? 
V takem slučaju bi postal tudi ti sovražnik božji, ker gdor je prijatel sveta, je sovražnik božji. 

Kaj te sveta vera uči? 
Ona te uči, da je vsaka posvetna čast in slava pred Bogom stud; 
da ni mogoče bogatašu, keteri strastno ljubi svoje bogastvo, zveličati, se; 
da, gdor vživa grešne naslade na tem svetu, ne bo vžival večnih v nebesih; 
da, gdor hoče biti pravi kristijan, mora zatajevati svoje telo. 
Ti vse to veruješ, ali pa živiš tudi po tih naukih svete vere? 
Kaj vender misliš? 
Kaj hočeš iti v raj po drugi poti kaker je šel Kristus? Dà, ker se toliko tožiš čez svoje križe in nadloge! Ti praviš, da je križani kristijan nesrečen! 
Oh, tako bi mogel govoriti jud, in nikaker kristijan. 
Torej res? Kristus je živel v sredi bolečin, ti pa hočeš živeti v sladkostih? 
Sama nedolžnost je bila kaznovana, ti krivičnik pa hočeš, da se ti prizanese! 
Sin je bil s ternjem kronan, suženj pa hoče nositi zlato in z biseri olepotičeno krono! 
Pravični na krížu, krivični na prestolu. Ali ni to krivično, prederzno? 
Srečna! 
Duša moja, kako bi bila srečna, ke bi bila zadovoljna le z Bogom, ke ne bi iskala druzega kaker njegovo slavo, ke ne bi hotela druzega kaker njegovo sveto voljo. Tvoje serce bi bilo v molitvi mirno, kaker kamen v svojem središču, kaker reka v morju! 
Kaj želiš še? 
Duša moja, kaj želiš še na tem svetu? Kaj ti Bog ne zadostuje? 
Ni li on tvoja modrost, tvoja moč, tvoja svetost, tvoj mir, tvoja slava, tvoja popolna sreča? Kedaj ti je bilo dobro brez njega? Kedaj je bilo slabo za te, ko si bila v njegovi milosti? Kedaj je tvoje serce našlo mir v stvareh? Je li mogoče, da te gdo razen Boga, pomiri? Zakaj pa iščeš kaj druzega, kar ni Bog? 
Pozor! 
Ne prizadevaj si dopasti tistim, keterim Bog ne dopada. Ne boj se zameriti se tistim, keteri bežijo pred Bogom in se Bog oddaljuje od njih. 
Vsaki čas! … 
Da, vsaki čas blagoslavljaj Gospoda. V vsaki britkosti reci, da je On dober, da je pravičen, da je svet! 
Zakaj vender toliko terpeti? 
Božja pravičnost nam nalaga križe iz treh vzrokov: 
1. ker ni mogoče vživati raja na tem in na onem svetu; 
2. ker gdor ne bo na tem svetu deležen terpljenja Kristusovega, ne bo deležen na onem njegovega veselja; 
3. ker mora biti vsak greh kaznovan na tem ali pa na drugem svetu. Gdor ne zadosti za svoje grehe pravičnosti božji na tem svetu, ji bo moral zadostovati v večnosti. 
Iz tega sledi, da, keder Bog ne kaznuje grešnika na tem svetu, je to slabo znamenje. Koliker več mu on da na tem svetu terpljenja, toliko bolj ga ljubi. 
Najboljši dar božji za grešnika je terpljenje. 
Spoznajmo vender enkrat! 
Kako smo vender navezani na ta svet, kako ga ljubimo, akoravno nas nevihte vedno napadajo, akoravno hodimo vedno po ternju, akoravno zadevamo na vsaki korak v kak križ. 
Kaj bi pa bilo z nami, ke bi živeli vedno v miru, ke bi hodili po poti z rožicami potreseni, ke bi na tem svetu vedno vživali? 
Spoznajmo torej, da so naši križi neizmerna dobrota božje modrosti, pravičnosti in vsmiljenja. 
Moli in delaj! 
Stari pregovor! Delati po svojem poklicu je dolžnost vsacega; pohajanje in lenoba pripravi človeka v časno in večno nesrečo. Ali brez molitve, ki nam duh po koncu vzderžuje, bi človek obnemogel. Treba vedno moliti in ne odnehati«. Luk. 18, 1. 

Gdo si ti, o moj Bog? 
Ti si vse, jaz sem nič! Ti si vsegamogočen, jaz pa sama slabost! Ti si sama luč, jaz sama tema! 
Ti si sama svetost, jaz sama hudobija! Ti kralj vseh kraljev, jaz suženj vseh sužnjev! 
Bogati! 
»Imeti strup, pravi sv. Frančišek Saleški, in ostrupiti se ni vse eno. Lekarnarji imajo na prodaj strup, in vender se ne ostrupijo, ker strup hranijo v škatuljah ali steklenicah in nikaker v sebi. 
Tudi ti moreš biti bogat, in vender te bogastvo ne more zastrupiti, ako imaš denar v mošnji in ne v sercu«. 
Dobro za me, da me svet sovraži! 
Ako bi me posvetni ljudje hvalili, slabo za me! Počasi bi me pripravili v svoje zanjke! Začel bi dvojiti o večnih, kerščanskih načelih in tudi ne toliko se bati greha. Počasi bi Kristusu herbet obernil, svetu pa se z dušo in telesom vdal. 
Oh koliko jih je tako končalo, ker jih je svet očaral! 
Torej tisočkrat bolje za me, da me svet sovraži, kaker pa da bi se mi prilizaval! 
Nikar jih poslušati! 
Dobra, skerbna mati ljubi svoje otroke, ali ko je treba, jih zna tudi posvariti in kaznovati! Ali neketeri jo zaničujejo, grajajo, rekoč da je z otroci preojstro, neusmiljena! 
Nikar jih ne poslušati, ker ako mati odjenja, bodo otroci slabi postali, in tisti nespametni ljudje, ki so jo prej grajali, bodo pervi zaničevavci njenih pokvarjenih otrok! 
»Sovražili so me prej ko tebe«. 
Svet slabo z mano dela! Vsaki me merzi, vsaki mi nasprotuje, vsaki mi kljubuje ... »Dà, ali Kristus pravi, da se je tako prej ž njim postopalo ko s tabo. 
»Prišel sem ob dobro službo, odstavili so me od časti, postal sem središče obrekovanja ... Dà, ali tako se je godilo Kristusu prej ko tebi. 
»Naj se še pomisli, da sem tim svojim sovražnikom storil veliko dobrega, zdaj mi pa tako plačujejo!« Žalostno, ali Kristus je to preterpel pred tabo. 
Pomiri se! 
»Ljubil te bom, o Gospod, koliker mi bo mogoče, koliker mi boš ti dodelil. 
Ako te ne morem toliko ljubiti, koliker bi te moral, te moram koliker mi je mogoče. 
Toliko bolj te bom mogel ljubiti, koliker večo milost mi boš dodelil; ali nigdar te ne bom mogel toliko ljubiti koliker ti zaslužiš ljubljen biti. 
»Tvoje oči vidijo mojo nepopolnost, ali v tvoje bukve bodo vpisani vsi tisti, keteri delajo kar morejo, akoravno ne morejo, kar bi morali«. Sv. Bernard. 

Potolaži se! 
Nikake dušne tolažbe ne občutiš! Dušna lenoba, da, neka dušna merzlota te obdaja in dušno vboštvo, kaker da te je Bog zapustil in od sebe zapodil! Mlačnost za vse dobro te vedno spremlja, tako da si kaker zaspan! 
Raztresenost, dušna nestanovitnost te tako nadlegujete, da se ne moreš ustaviti v pobožnih mislih! ... 
Kaj početi? 
Potolaži se! Nikar ne misli, da si v nemilosti božji! Ako v takem stanju ohraniš vero, in se ne spustiš na pot grešnih naslad, temuč ponižno in poterpežljivo prenašaš tako serčno sušo, ter, koliker ti je mogoče, zlati čas porabiš, boš Bogu jako dopadel. V takem stanju reci z Jobom: »Tudi ke bi me ubil, vender bom v njega zaupal«. 
Ne sodimo! 
»Zakaj je toliko pravičnih v nadlogah, v slavi toliko hudobnih?« 
»Zakaj plavajo ti v obilnosti, onim pa večkrat primanjkuje neobhodno potrebnega?« 
»Zakaj toliko križev na mojih ramah?« 
Ta vprašanja so podobna onemu v raju: »Zakaj nama je Bog prepovedal jesti od tistega sadu?« 
Oh, nikar tako govoriti! Prepričajmo se, da Bog dobro ve, kaj dela! Ako se nam zdi kaka božja odredba kriva, je temu kriva naša nespamet, ali bolje rečeno, kratkovidnost. 
V takem slučaju kaj početi? 
Spomniti se, da je Bog naš modri gospodar, da je torej vse dobro, kar on stori; klanjajmo se pred njim, molčimo ter nikar krivo soditi o njegovi prečudni previdnosti. 

Moj pravi prijatel 
je Jezus v presv. Rešnem Telesu. Saj edino On, samo ako hočem jaz, posluša s pravim sočutjem moje nadloge, moje britkosti, ter moje serčne rane z nepopisljivo ljubeznijo ozdravlja. 
On edini me odkritoserčno, nesebično, zvesto ljubi! In vender si iščem tolikokrat nezvestih, sebičnih, goljufivih prijatelov in za Kristusa ne maram! 
»Ne ve, kaj prosi!« 
Tisti bolnik prosi za zdravje; ali ke bi njegovo telo ozdravelo, bi duša obolela. Njemu ni to znano, ali Bog to dobro ve, in zato ga ne usliši. Drugi moli za srečo, bogastvo itd. Ali ako bi prejel, za kar moli, bi škodo terpela njegova duša. Bog to dobro ve, in zato ga ne vsliši. Zopet drugi je po nedolžnem obrekovan; prosi, moli, da bi ga Bog obrekovanja rešil, ali zastonj. Bog hoče, da si on na ta način služi nebesa! 
Zaupaj v Boga. 
»Kaj bolniku bolj koristi, pravi sv. Avguštin, to ve zdravnik bolj ko on: zato Gospod kakšenkrat iz svoje velike miloserčnosti ne usliši naše prošnje«. 
Velik razloček. 
V tem življenju Bog prizanaša grešnikom, ne pa izvoljenim. V večnosti prizanaša izvoljenim, ne pa zaverženim. Sv. Izidor. 
Kaki so brezbožneži! 
Bilo je okolu 1. 1850, ko se je neki kmet iz primorskega mesteca C. v Istri, oče še živečega patra frančiškana, peljal po morju na Gerško k bogatemu sorodniku. 
Kaker po navadi, posebno na večtjedenskem popotovanju po morju, prišel je do prijaznih pogovorov z drugimi popotniki, mej keterimi je pa bilo tudi nekoliko brezbožnikov, saj takih nigdar ni manjkalo. Dobrega, isterskega, skoz in skoz vernega kmeta, so ti en dan kar oblegli in strašno bogokletno govorili proti Bogu, sv. veri, in sploh proti vsaki nadnaravni resnici. 
V tem se je odlikoval ko voditelj, ko »učenjak«, posebno en popotnik, najberž iz dežele onkraj morja. 
Kerščanski kmetič se je branil, koliker je mogel ... Ali na morju ni zmirom lepo vreme ... 
Prišla je tudi takrat velika nevihta ... in takrat je na pravem mestu naš stari pregovor: »Gdor ne zna moliti, mora na morje iti!« 
Tudi takrat je po lepem vremenu začelo bliskati se in treskati, začel se je vihar »igrati« z ladjo ... in kaka je ta »igra«! In glej »mogočni«, »nevstrašljivi« brezbožneži so začeli ne samo moliti, temuč njih »glavar«, je kažoč na dobrega isterskega kmeta, milo govoril: »O nedolžna duša, moli, moli, da se nas Bog usmili in nas reši iz te strašne nevarnosti«. Na kar kmetič: »Kaj je Bog? Saj ga ni! Saj si ti govoril, da ga ni!« Na kar brezbožnež se vso silo in močjo: »Je, je Bog ... le moli za nas!« ... (To je resničen dogodek!). 
Za vas, tretjeredniki! 
Mnogi izmej vas pošljejo in tudi prejmejo, posebno za praznike, kako lepo razglednico. Pa res »lepo«? Da ne pošiljate in ne prejemate pohujšljivih, nesramnih, verjamem; saj drugači bi bili ne samo slabi in jako slabi tretjeredniki, temuč tudi slabi, grešni kristijani. Mogoče je pa, da vas pri kupovanju omamijo lepe barve, ne pazite pa na to, kar slika pred oči stavi in kaj to pomeni. 
Za bogoljubne kristijane niso lepe in dostojne božične in velikonočne razglednice, kjer se zasmehujejo najsvetejše skrivnosti naše sv. vere! 
Na nekih božičnih razglednicah se slikar naravnost norčuje z milim prizorom rojstva našega Zveličarja Jezusa Kristusa. 
Za Velikonoč pa zopet toliko nepristojnega! Tu so pirihi, tu piščeta, tu zajci!! 
Ako hočete tudi v tem biti pravi tretjeredniki, kupujte si res pobožne razglednice pri katoliških tergovcih, in ne širite posredno, ako ne brezbožnosti, vsaj mlačnost v vže takó in takó pokvarjenem in versko mlačnem svetu! 
Širite III. red! 
Pred sto leti in črez se je katoliški cerkvi jako slabo godilo. Po tolovajsko so brezbožneži zažigali cerkve in samostane, pobijali škofe, mašnike in redovnike. 
V neketerih krajih so pobožni kristijani z orožjem branili svete kraje in cerkvene služabnike. 
Kaj se pa v naših časih godi? 
Sovražniki vsega, kar je božjega in cerkvenega, napadajo in, žalibog, vspešno, če tudi ne povsod, kaker v Barceloni, s požiganjem in podiranjem, cerkve in samostane, in duhovščino in duhovščini vdane kristijane sè zaničevanjem, norčevanjem, s krivo navidezno učenostjo, in to posebno po časnikih in v društvih. 
Kaj je storiti še dobrim kristijanom? Braniti sv. Cerkev z dobrimi časopisi in posebno s katoliškimi društvi, mej keterimi je vedno na pervem mestu III. red sv. Frančiška. 

Drobtinice. 
Vsak človek mora terpeti! 
Dokler smo v tej solzni dolini, dokler smo v tem izgnanstvu, nam ne bo manjkalo terpljenja. 
Ko kristijani, moramo nositi križ Kristusov; ko grešniki moramo za svoje grehe pokoro delati; ko izvoljeni za nebesa, moramo hoditi po tesni poti, ki pelje v raj. 
Od najmogočnišega vladarja, do najnižjega podložnega, ima vsak svoje bridkosti; tisti, ki se nam zdijo najbolj srečni, so dostikrat najbolj nesrečni. 
Imam li zasluženje pred Bogom? 
Da! Nikar ne misli, da, če čutiš in težko nosiš svoje bridkosti, nimaš pred Bogom zasluženja! ... 
Kaj morda misliš, da zahteva Bog serce neobčutljivo od nas? Oh, nikar! saj nam je dal On serce občutljivo! Torej! On želi od nas serce vdano v njegovo sv. voljo! 
Njemu niso zoperne naše bridke solze, ne, temuč on jih posvečuje! 
Saj je tudi on bridko jokal nad smertjo prijatela Lazarja, in na Oljiski gori prosil Očeta, naj mu odvzame kelih terpljenja. 
Molitev. 
Mej vsemi našimi dobrimi deli, potrebnimi k zveličanju najpotrebniša, ter ob enem, najimenitniša je molitev. 
Brez milosti božje ne moremo nič dobrega storiti; nismo v stanu brez nje obuditi niti ene dobre misli. 
Kako naj bi pa mi mogli brez nje spolnjevati vse svoje dolžnosti, kako doseči zveličanje? 
V tvojo tolažbo. 
Sv. Brigita je mnogo terpela pri molitvi. Ne samo raztresenost, temuč tudi hude skušnjave so jo pri tem nadlegovale. Ali Mati božja jo enkrat jako potolaži, rekoč: »Moja hči, naj te mej molitvijo nadleguje ketera si bodi skušnjava, zadostuje da si stanovitna, več ko je mogoče, v želji, v dobri volji, in svetem prizadevanja dobro moliti. Ta tvoja želja, to tvoje prizadevanje se ti bo vštevalo v molitev. Celo, ako ne bi mogla odstraniti hudobnih in pregrešnih misli, ki ti prihajajo pri molitvi, boš vender prejela krono v nebesih za trud, keterega imaš pri tem. Tudi skušnjava bo tebi koristila v dušni prid, samo da vanjo ne privoliš«. 
Nikar, o Marija! 
»Ako mi daš, o mila moja Mati, tvoje prečisto Serce, naj bo morda moje tako terdo, da bi ti jaz odrekel dati svoje? Nikar, o Marija, temuč sprejmi je, akoravno tako nevredno in vbogo«. 
Zdihljaj terpina. 
O sveti križ, ljubi ženin mojega Zveličarja! Molim te, poljubim te, objamem te s celim sercem! 
Glej tu moje vbogo telo, mojo vbogo dušo! Pribij na se eno in drugo! 
Nikar se ne sramuj nositi na sebi hlapca tistega Gospodarja, keteri je enkrat na tebi visel! 
Nikar se ne sramuj zdaj nositi na sebi hudodelnika, ker si enkrat nosil Najsvetejšega! 
O sveti križ, moja prava tolažba! 
In za naprej? 
O moj Bog, kako sem bil slep, keder sem mislil, da služeč svetu bom srečen! 
Kaj sem našel, ko sem šel proč od Tebe? Kje je bila moja sreča, moj mir, ko sem se vedno boj pogrezaval v brezno pregreh? 
Oh kake britkosti, kake skerbi dela svet tistim, ki ga ljubijo, kako kratko trajajo trenutki naslad, ki jim jih svet deli! 
In za naprej? 
O moj Gospod, o moj Bog, jaz hočem za zmirom zapustiti ta goljufivi svet, in v pravičnosti in svetosti, ketere me s tabo združijo, iskati mir in radost, zasluženo mi od mojega Zveličarja! 
Spoved je obtožba. 
Da! Ali neketeri pridejo k spovedi zagovarjat svoje grehe! 
Čudno, pa venderle resnično! Neketeri pravijo: »Se moram jeziti!« 
Ali pa tudi tako: »Nisem molil, ker nisem imel časa; nisem bil pri sv. maši, ker nisem mogel«. 
Nikar zagovarjati svojih grehov, ali pa takih se obtoževati ki niso grehi, ker je tako v nevarnosti spovedna veljavnost. 
Razne tožbe. 
Ako ne terpiš in tožiš, si brez pameti. 
Ako tožiš, ker terpiš, si malodušen. 
Ako terpiš in ne tožiš, si pogumen. 
Ako tožiš, ker ne terpiš, je znamenje, da si svet. 
Ako se veseliš, ker terpiš, je znamenje, da si doterpel do popolne svetosti. 

Kje so moje zasluge? 
Nekega dne je sv. Bernard občutil jako veliko maloserčnost; jako potert je bil. 
Hudobni duh ga je skušal pripraviti v obupnost. »Bernard, mu prigovarja, Bernard, ti upaš da boš šel v nebesa, ti vboga stvar? Kje so pa tvoje zasluge, za tako veselje in veličastvo?« Svetnika niso vznemirile te besede; kar pogumno odgovori skušnjavcu: 
»Res, da sem popolnoma nevreden nebeškega kraljestva; res, da si ga sam od sebe nigdar nisem zaslužil, niti si ga bom kedaj zaslužiti mogel, vender ga pri vsem tem upam, ker je dobrota božja neskončna, ljubezen božja nezmerna, in neomejena miloserčnost božja. 
Jaz upam večno zveličanje v nebeškem kraljestvu, ker ga je za me zaslužil Jezus Kristus«. 
Gdaj sem zadovoljen? 
1. Ako sem tam, kjer me Bog hoče; 
2. Ako hočem to, kar on hoče; 
3. Ako sem to in terpim to, kar on hoče. 

Kako ohraniti zlato mirnodušnost. 
Ko je enkrat bl. Deljfina, tretjerednica, vprašala blaženega Eljzearja svojega moža, kako more ostati mirnodušen, ko ga gdo zasramuje, je odgovoril: »V takem slučaju pomislim na zasramovanje, ketero je prestal zame moj križani Zveličar, ter dokler nisem popolnoma miren, ne odgovorim besedice«. 
O moj Bog! 
»Ti si moja slava, ti radost mojega serca; ti moje upanje, in moje pribežališče«. (Kempčan 3. p. 5.) 

Nikar si sami ne zbirajmo križev! 
»Oh kako rad bi jaz terpel to in ono, nosil ta ali oni križ, ali tega nositi, ki ga nosim, mi ni všeč!« 
Dragi brat, nikar tako govoriti! Pusti Bogu prosto, da ti da križ, kakeršnega on hoče. Ko nas on vabi k nošnji križa, pravi: »Zataji samega sebe!« 
Tudi on je nosil vsakoverstne križe. Naj si bo vže torej tvoj križ pomanjkanje ali telesna bolezen, dušne britkosti ali zunanje preganjanje, zasramovanje ali celo sramota pred svetom: poglej na svojega Zveličarja, in posnemaj ga. Tolažba, ki ti jo bo dal, te bo gotovo razvedrila in razveselila. 
Poterpežljivost v zaničevanju. 
Koliko priložnosti k poterpežljivosti v zaničevanju imamo vsaki dan! Čast. Tomaž Kempčan jih več takih omenja (III. 49). »Kar je drugim všeč, se bo zveršilo; kar je tebi, pa ne. Kar drugi govorijo, se posluša, na to pa, kar ti praviš, se ne bo nihče ozerl. Drugi prosijo, in se jim da; ti boš prosil, pa nič ne prejel. Drugi so imenitni pred ljudmi, o tebi se pa molči. Drugim se izroči to ali ono, tebe bodo imeli za nesposobnega za vsako službo. Čez to se bo natora žalila, in mnogo bo, ako boš vse to molče prenašal«. 
Krasni zgledi! 
Ako pogledam Mater božjo, jo vidim v morju britkosti, sè sercem z meči prebodenim! Ako pogledam aposteljne, jih vidim trudapolne. Marterniki so svoje življenje končali v naj britkejših martrah. V križih in terpljenju, v ojstrem zatajevanju so živeli spoznavavci. Vsi svetniki sploh so prišli v nebesa po velikem terpljenju. Hočem li jaz to doseči na drugi način? 

Spoved. 
Spoved od Kristusa postavljena, je zakrament milosti in vsmiljenja. Torej moramo pristopiti k spovedi polni zaupanja. Koliker veče je to naše zaupanje, in koliker mirniše je naše serce, ko gremo k spovedi, toliko lažje nam je obuditi pravo obžalovanje nad svojimi grehi, in toliko obilniše milosti zadobimo po tem zakramentu. 
Dvojna ponižnost. 
Je ponižnost uma in ponižnost serca. S ponižnostjo uma, moramo spoznati, da nismo nič pred Bogom, da sami od sebe nimamo ničesar. In v resnici, vse milosti, ketere prejmemo, vse sposobnosti, ketere imamo, so edino darovi božji, ketere smo dolžni porabiti le v božjo čast in slavo, in nikar se sami prevzemati zavoljo njih. 
S ponižnostjo serca pa prejemajmo vsako poniževanje, ketero nam Bog pošlje, imejmo se za nevredne vsacega čislanja, želimo si rajši slušati ko zapovedovati. 
Kako pridemo k Jezusu? 
Angelji so rekli pastirjem, da bodo našli božje Dete povito v plenice, ležeče v jaslicah. Gotova pot, da najdemo Jezusa, je: ponižnost, vboštvo in zatajevanje. 
Ako iščemo Jezusa po drugi poti, namreč po poti napuha, lenobe, bogastva, ne bomo ga nigdar našli. 
Zakaj moramo biti ponižni? 
1. Ker smo nič, ker sami ne moremo nič, ker si nismo nič zaslužili, ker nismo vredni nič dobrega. 
2. Ker smo grešili in si zato zaslužili vsako zlo, vsako kazen in zaničevanje. 
3. Ker se moremo še zmirom na vsak način pregrešiti, in se jako lehko pogubiti. 
4. Ker se je Bog ponižal, samega sebe vničil, sprejel podobo sužnja, da, podobo grešnika, zato da bi nas učil ponižnosti. 
5. Ker je bil Kristus najponižniši, ker je želel biti skrit, nepoznan, biti drugim podložen, ker je preterpel največa zaničevanja, zasramovanja, obrekovanja itd. 
6. Ker pozemeljska čast ne nasiti našega serca, niti stori človeka boljega in Bogu dopadljivišega. 
Kaj koristi duši odvzetje notranje tolažbe? 
Trojnega se učimo, ko nam je odvzeta notranja tolažba, namreč zahvaljevati se za najmanje dobrote in bati se ter ogibati vsih najmanjših grehov in pogreškov, prenašati pa poterpežljivo vse tudi največe zopernosti. Z bogate mize pada včasi mnogo mervic, da, tudi koščekov. Ali človek, poln raznoverstnih tolažilnih darov se za mnoge božje dobrote ne zahvaljuje pristojno, zanemarja mnogo milosti, malo ceni mnogo stvari, ki so velike, mnogo jih niti ne spozna. Ali, ko se mu vse to odvzame, se spominja, ko »mož videč svoje vboštvo«, koliko je prej imel in premogel, kar mu zdaj manjka, in ko lačen berač, hotel majhen košček ali mervico hvaležno sprejeti in pridno pobrati, ko je prej zaničeval okusne jedi. Odvzetje milosti (seveda ne posvečujoče) in tolažbe koristi človeku, da postane potem hvaležen tudi za majhine dobrote, ko mu jih Bog poverne, spominjajoč se prejšnjega pomanjkanja. 
Dobrote božje so imenitne in dragocene vsled imenitnosti darivca, in koristi dani. In res, kaj je imenitniše od duha božjega, keterega nam on daje? Kaj koristniše od tega, po čemer postanemo dediči njegovega kraljestva? Mi smo blato, ničvredni, pregrešni, nehvaležni grešniki, potrebni vsake dobrote, deležni in vredni smerti; ali vender se Bog poniža spomniti se na nas. Ako se poniža kralj spomniti se vbozega, tudi ako mu malo, mora vbožček vže to malo visoko ceniti: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ?« 
2. Učimo se ogibati se tudi najmanjših pogreškov, ker se moramo bati, da se nam ne odvzame milost zaradi naših grehov in nehvaležnosti. Pridigar: »Gdor male reči zaničuje, počasi pade«. »Gdor se boji Boga, ničesar ne zanemarja«. Iz jako majhinih pomnoženih kapljic postanejo povodnji, ki lehko razrušijo tudi velike zidove. Skozi malo špranjo teče tajno voda v ladjo, dokler je ne pogrezne. 
3. Tudi se navadimo male zopernosti prenašati, ker večih ne prenaša, gdor se ni navadil prenašati manjših. Mnogo jih želi vmreti za Kristusa, ki nočejo za Kristusa poterpeti niti besedice. Ali gdor se plaši pri šumenju listja letečega, kako bo prestal mah meča strašno se bliščečega? Vadimo se torej na vso moč ogibati se vsake hudobe, in za storjene grehe vse zoprnosti ponižno prenašati ter izkazavati zmirom s hvaležnostjo dolžno zahvalo za vse dobrote od Boga prejete, in nikaker milosti božje brez koristi prejemati: tako si bomo zaslužili, da se nam celo pomnožena poverne odvzeta milost, ter tako dospemo do velikega napredka v čednosti«. 
Priprostost in ponižnost. 
»Zakaj gre ves svet za tabo?« vpraša nekega dne brat Masej sv. Frančiška. — »Ti nisi lep, nisi mnogo učen, nisi imenitnega stanu; kaj je vzrok torej, da vse leti k tebi?« 
Na kar Frančišek: »Za čudovita djanja, ki jih namerja Bog storiti, ni našel na svetu bolj ničvrednega orodja od mene, in to zato, da bi se spoznalo, da vsaka čednost in vsako dobro je od njega in ne od stvari«. 
O ponižnost! 
Ako nisem nadarjen za učenost, morem vender storiti mnogo dobrega, ako sem ponižen! 
Ni mi mogoče vedno storiti dobrega, ketero želim, ali zmirom se morem v ponižnosti vaditi. 
Ne morem se vedno postiti, ne morem zmirom moliti, zmirom zdihovati, ali poniževati se morem zmirom. 

Čudna pota božja. 
Pred tridesetimi leti je živela v G. pobožna, pohlevna tretjerednica, šivilja, po imenu Marjeta. Vbožica je stanovala v zadnjem nadstropju pod streho v temni izbici v ulici … Ali videlo se je na nji, da je zadovoljna, ker je bila vedno pohlevno - vesela. 
Njena starost se je bližala vže »zimi«, ko je hodila šivat v hišo skerbnega gospodarja, keteri je imel na hrani dečka v nižjih šolah. Ta deček je imel veliko željo postati duhovnik ... 
Nekega dne, precej po šoli, ko je izvedel, da je Marjeta prišla šivat, teče k nji se kaj pogovarjat. Blaga Marjeta pa začne tako-le govoriti: »Tonče, da bi ti vedel, kako lepo bo po navadi v nedeljo, ko bodo imeli menihi sv. Frančiška procesijo presv. Rešnega telesa! Boš šel tudi ti na …? Oh da bi tudi ti postal menih!!...« Deček na te besede kar leti po stopnjicah v kuhinjo, in pove tam, kaj mu je Marjeta rekla. »Menih jaz? O, saj še menihov nigdar videl nisem!« 
Prišla je nedelja in Tonče je bil pri procesiji, ter je vpervič videl menihe! … Prišel je, videl je ... in v želji je bil vže menih! ... Prešlo je več let, in želja se mu je popolnoma izpolnila. Nigdar pa ne pozabi blage Marjete, ketera vže mnogo let, kaker je upati, vživa v nebesih večno plačilo, za svoje pobožno življenje. 
Ljubim li svojega bližnjega? 
Vprašanja: »Storiš li bližnjemu, kar želiš, da stori on tebi?« »Postopaš ž njim tako, kaker želiš, da bi on s tabo?« »Misliš li dobro o njem?« »Ga ljubiš, ga častiš, mu želiš li, mu storiš li dobro?« 
Izgovarjaš li njegove pogreške? Jih li poterpežljivo prenašaš? »Se li veseliš nad darovi, ketere je on od Boga prejel, in nad spoštovanjem, v keterem ga imajo ljudje? Mu li rad strežeš v potrebi?« »Mu odpustiš li ko te razžali? Ga prosiš li odpuščenja ko si ga ti ražalil?« »Ga li nadleguješ sè svojim ponašanjem? Ga žališ sè svojim surovim, osornim značajem? Ga li zbadaš sè strupenim jezikom? Se li veseliš, ako ga gdo poniža, ali sploh vznemirja?« 
Odgovori si sam, po natančnem izpraševanju vesti. 
Kristus in svet. 
Kristus je sama resnica! Njegovi nauki so večne resnice. 
Svet je lažnjivec! Njegovi nauki so goljufije, laži, hudobije. 
Kristus nas uči pot zveličanja — svet pot pogubljenja! O slepost naša, ako ne sledimo Kristusu! 
Vsmili se me! 
»Ti o Bog si neskončno bitje, jaz sem pa nič! Ti si sama moč, jaz sama slabost! 
Ti si sama resnica, jaz zgolj laž! Ti si sama luč, jaz zgolj tema! Ti si sama svetost, jaz sama hudobija!« 
Zdaj eno, zdaj drugo. 
»Vsmiljeni Bog je žalosti primešal tudi radost. Tako postopa on sè svojimi svetniki, keterih ne prepušča niti nepretergani britkosti niti (nepretergani) radosti; temuč z ne ko prečudno raznoternostjo tako rekoč plete življenje pravičnih iz zopernosti in ugodnosti«. (Sv. Jan. Kriz. in hom. 8. in Matth.) 
Pomisli dobro! 
»Vsaka radost vsaka sladkost, vsaka lepota stvarì more prevzeti človeško serce, nasititi ga ne more«. (Hugo a S. Vict.) 
Ne boj se! 
Ne maraj za ljudski ozir; ako te gdo hvali, nikaker ne sledi iz tega, da si zato hvale vredniši; ako te gdo zaničuje, ne sledi, da si zato menj vreden. 
Sramožljivost. 
»Sramožljivost je lepotičje vsake čednosti, priča nedolžnosti, znamenje čistega uma, šiba krotitve, duhovna slava, varihinja dobrega imena, tovarišica čistosti in znak doveršene svetosti«. (Sv. Gregor Vel.) 

Pazi! 
Govori o nepričujočem, kaker da bi ga videl pred sabo, kako te posluša. Naj se nihče ne boji, da boš o njem slabo govoril, ko ga ne bo zraven. 
Res! 
Na tem svetu, pravi sv. Filip Neri, ni vic, temuč so ali nebesa ali pa pekel. Gdor terpi vdan v voljo božjo vživa vže tukaj nebesa; gdor se pa v nadlogah huduje, vživa pekel. 

»Nerešeno vprašanje«. 
Bere se v življenju sv. Ignacija Lojole, da je bil vedno obložen z nadlogami in tudi njegovi tovariši ž njim, tako, da so, keder je šel svetnik z doma, oni živeli jako mirno. Ali komaj se je svetnik vernil v samostan, je prišla koj tudi kaka britkost nad vso sveto, Bogu ljubo družbo! 
Čudna tudi ta. 
Sv. Terezija, tako izredna svetnica, je tudi izredno veliko terpela od vsakoverstnih ljudi. Mnogi so jo imeli za obsedeno! Mnogi so se iz njenih molitev in razodevénj norčevali. Neketeri so hoteli iž nje hudobnega duha izganjati, zopet drugi so jo namerjali tožiti na najvišjo cerkveno sodnijo, češ da je krivoverka. 
Ali še bolj čudna ta. 
Grešni človek, nehvaležnež perve verste, keteri je zaslužil tisočkrat pekel, se jezi in huduje na majhine britkosti, ketere mu Bog po svojem neizmernem vsmiljenju pošilja, da bi tako lehko zadostil za zaslužene kazni, posledice njegovih pregreh! 
Ljubimo jo! 
»Kaker ni mogoče da se zveliča gdor ne časti Marije, tako je nemogoče, da bi se pogubil, gdor jo časti. Ljubite torej Marijo, služite Mariji in zveličali se boste«. (Sv. Leonard Portomavriški). 
Zakaj skušnjave? 
Bog dopušča, da skušnjave napadajo tudi največe svetnike. Dopušča to, da smo ponižni, oprezni, in da nas tako spodbuja k njemu pogostoma z molitvijo pribežavati. (Sv. Leonard Portomavriški). 
Kaj pa mi? 
Ko se je enkrat sv. Frančišek okolu cerkve sv. Marije (Porcijunkulje) na glas jokal in vzdihaval, ga neki pobožen mož vpraša, zakaj se joče. Na to mu on odgovori: »Jočem nad terpljenjem mojega Gospoda; ne smelo bi me biti sram jokaje iti po celem svetu«. (Trije tovariši, št. 7).

Imenitnost terpljenja. 
»Mej vsemi darovi svetega Duh, pravi sv. Frančišek, ketere je Kristus vsim svojim prijatelom podelil ali jih deli, je pervi premagati samega sebe, ter radovoljno zavolj Jezusa Kristusa in ljubezni do Boga, prenašati zaničevanja. Ker v vsaki drugi, še tolikanji zmožnosti se ne moremo hvaliti, ker niso naše, temuč božje; v križu nadloge pa in britkosti se moremo hvaliti, ker to je naše; zato je rekel apostelj: »Jaz se pa nebom hvalil razen v križu Gospodovem i. t. d.« (Anal. Fran. IV. 119). 
Vsmiljen! 
»Njegov (sv. Frančiška) duh se je tajal pri pogledu bolnikov in vbožcev, in keterim ni mogel pomagati v djanju, je kazal vsmiljenje«. (Sv. Bonav. legenda min. 1, 7). 
Poterpežljivost redka. 
Vidi se mnogo čistih, zderžnih, vbogih v duhu, ponižnih, radodarnih, vdanih molitvi, učečih dobre nauke, v veri stanovitnih; ali jako malo takih, ki ponižno prenašajo krivice, obrekovanja in zaničevanja. (Fr. David Avgsburški). 
Prava slava. 
»Po zgledu Boga je slavniše molčé poterpeti kaker pa odgovarjajoč (na krivice) premagati«. (Sv. Greg. Vel.) 
Marijin častivec. 
»Mater Gospoda Jezusa Kristusa, je (Frančišek) neizrečeno ljubil, zato ker je ona storila, da je Gospod veličastva postal naš brat, in ker smo po nji prejeli vsmiljenje. Ker je v njo za Kristusom posebno zaupal, jo je sebi in svojim postavil za zavetnico, ter k njeni časti se postil od praznika aposteljnov Petra in Pavla do praznika Vnebovzetja«. (Sv. Bonav, leg. c. 9, 3). 
Eno in drugo! 
Mnogi hrepene dati svoje življenje za Kristusa, nočejo pa za Kristusa poterpeti niti žaljive besede! 
Varuj se lenobe! 
Gdor dela, je napaden od ene hudobe, lenuha pa napadajo brezštevilne! 
Dobro pomisli! 
Brez nadlog ni nihče v tem življenju; sicer grešniki večkrat še hujše terpijo ko pobožni. 
Krasni perstan. 
Perstan je znamenje sv. zakona. Ali sv. Jedert pravi, da je poterpežljivo prenašanje dušnih ali pa telesnih nadlog in to iz ljubezni do Boga, znamenje, da je dotična duša od Boga izvoljena za nebesa; to je skrivnostni perstan, s keterim se duša združi z Bogom. 
Zakaj? 
Miloserčnost božja nam večkrat pošilja britkosti, zato da bi ž njimi grehov se očistili, in novih se obvarovali, in da bi se v raznih čednostih vadili. 




